Šepet naših src

Takole razmišljam, da čeprav zgleda, da smo si ljudje med seboj tako zelo različni, da vsakega žene nekaj drugega, vsakega zanimajo drugačne stvari, vsak ima svojo najljubšo barvo, svoj sanjski dopust, delo, ki ga opravlja, in hobi, ki mu nariše nasmeh na obraz, nas vse veže ista vez ljubezni. Na vsakem od nas je odtis iste vesoljne, univerzalne roke, naše razlike pa ustvarjajo vsak dan drugačne pečate istih čustev.

Ne želim razpredat o tem, kaj je višji namen naših življenj, ne želim razmišljati o tem, kaj je tisto, kar oblikuje naše želje. Predajam se notranji modrosti, ki me vodi do občutenja, da je tista čista, brezpogojna ljubezen sestavni del vseh src tega sveta, simfonija, ki zveni v najbolj uglašenih zvokih. Tako popolnih, da jih nikdar ne bodo ujele note, tako edinstvenih, da jih ni mogoče preliti na papir, tako  globokih, da o njih lahko spregovorijo le naša srca, ne da bi iz ust prišla kakšna beseda.

Srca govorijo v svojem jeziku, ne poslušajo hrupa naših misli in se ne ustavijo ob poplavi impulzov, ki prihajajo iz okolja. Srca ne sprašujejo, ampak dajejo, ne argumentirajo, ker preprosto vedo in ne klecajo, ker jih napaja izvir vsega.

Srca nas spremljajo in podpirajo, ne glede na to, kaj počnemo, ne glede na to, kakšnim čustvom se predajamo, ne glede na to ali smo obupani ali radostni. Ni važno, kako zelo se ogradimo od njih, kolikokrat preslišimo njihov šepet in jim obrnemo hrbet.

Ljubezen je najgloblji del vseh nas. Srce pa nam lahko pokaže pot do nje, le naučiti se moramo poslušati.

Kaj pa vam šepeta vaše srce?