Ranjeni in duhovni del nas

Kaj je tisti glas, s katerim se pogovarjamo v sebi? Od kod se pojavi preblisk sveže ideje, ki nam da motivacijo in nariše nasmeh na obraz? Zakaj se včasih počutimo potrti, polni destruktivnih misli o sebi, spet drugič pa polni radosti, dobre volje in nič nas ne more ustaviti?

Kaj je ta sreča, ki bi jo vsi tako radi imeli in izgleda, da se nam izmika, kot voda, ki bi jo radi zadržali v pesti?

Da bi našli odgovor na ta vprašanja, spoznajte zgodbo o dveh delih tebe in vseh nas.

Obstajata 2 osnovna dela nas (2 polja zavesti)

  • ranjeni del, ki ga povezujemo z egom (individualni um)
  • duhovni del, ki ga povezujemo z dušo ali višjim jazom (avtentični um).

Ranjeni del je tisti del nas, ki ne čuti globoke povezanosti in vtkanosti v mrežo življenja. Živi v prepričanosti, da je ločen od celote in verjame kompleksom manjvrednosti, občutkom, da ni dovolj dober, da si ne zasluži ljubezni. Omejitvam, ki so globoke zakoreninjene v nas, čeprav se jih niti dobro ne zavedamo.

Duhovni del nas pa je tisti, ki se zaveda, da smo v svojem bistvu ljubezen. Ne tista filmska, romantična ali požrtvovalna, ampak čista, brezpogojna ljubezen. Ljubezen, ki je razumevanje uma ne more doseči, lahko jo le občutimo. Včasih le za droben trenutek, a z malo vaje, se lahko kopamo v njeni blagodejni zdravilni moči, zasvetimo v njenih barvah in jo tudi delimo. Ker ko se povežemo s to ljubeznijo, se rane pozdravijo in se zavedamo, da je to neusahljiv vir, ki teče od mene do tebe in na celoten obstoj.

Duhovni del nas ne pozna dvomov, nas bodri in se zaveda naše prave vrednosti. V mnogočem je nasproten egu.

Katerega bomo izbrali?

Delujemo lahko skozi en ali drugi del nas, čeprav najpogosteje iz nas govorijo in delujejo naše rane. Izhajamo iz občutka pomanjkanja: ljubezni, vrednosti, denarja, pozornosti, sprejemanja, moči ali česarkoli drugega. In ker ne znamo drugače, kompenziramo. Z materialnimi dobrinami, zahtevami do drugih, statusom v družbi in podobnim.

Ego nas vselej prepričuje, da bomo srečni, ko bomo imeli več denarja, boljšo službo, bolj zadovoljujoč odnos, več dopusta … Našo srečo prestavlja v prihodnost in jo vselej veže na zunanje dobrine. Živimo na obljubi sreče v prihodnosti! Vendar ta sreča nikoli ne traja dolgo. Se ti je že zgodilo, da si dosegla zastavljeni cilj, čutila zadoščenje kratek čas, potem pa so se že začeli oblikovati novi cilji? Nič ni narobe s tem. Vendar pa ni treba čakati, da bi bila srečna! Saj veš – ko si srečna in se dobro počutiš, tudi zastavljene cilje lažje dosežeš.

Poveži se z ljubeznijo in prebudi srečo

Z ljubeznijo v sebi se povežemo, ko zagledamo nekaj čudovitega zunaj nas! Ko na primer opazujemo let ptic, ki s kroženjem po zraku pojejo hvalnico življenju, mater, ki poljubi svojega otroka in ga z vsem srcem in vso dušo obda s pozitivnimi upi za prihodnost, ali vrh gore, ki se koplje v jutranji zarji s tihim žarom novega začetka in novega osvojenega izziva. Karkoli v nas vzbudi občutek lepote in nas spravi v neko tiho zamaknjenost, nas istočasno poveže tudi z notranjo lepoto.

Deluje pa tudi obratno – ko nase pogledamo skozi očala ljubezni, prizanesljivosti in nežnosti, bomo podobno videli tudi zunaj sebe. Meditacija, lepe misli, obujanje ljubečih spominov in preprosto – objem sebi in vsem ranam, ki jih nosimo v sebi, nam pomagajo, da se povežemo s to ljubeznijo.

In ko smo povezani z ljubeznijo, smo srečni. Takrat delujemo iz našega duhovnega dela in se zavedamo popolnosti in čudovitosti življenja. In pošasti v obliki skrbi in težav postanejo pesek na dlani, ki ga zlahka odpihnemo. Tako naredimo prostor za vse tisto, kar si želimo. In naša pot postane pot izpolnjenosti!