Povabilo notranjosti: bodimo videni in slišani

Potreba po tem, da nas ljudje okoli nas vidijo, slišijo in čutijo, ter nenazadnje, da sami sebe zares vidimo, slišimo in čutimo, je osnovna potreba vsakega od nas. Temelji na primarni želji, da imamo svoje mesto na svetu, na tem planetu in v življenju, ter da v srcih najdražjih putimo nek pečat, ki je le naš. Globoko v vseh nas tli želja, da smo resnični, da najdemo način, da tiste najgloblje dele sebe delimo s svetom. Pa naj bo to skozi delo, ki ga opravljamo, odnose, ki jih tkemo, zgodbe, ki jih pripovedujemo in čustva, ki jih gojimo, ramo, ki jo ponudimo bližnjemu, solze, ki jih brišemo, glasbo smeha, ki ogreje srce ...

Kakor smo vsi na neki ravni povezani, smo vsi tudi edinstven preplet duše, srca, telesa in misli in tu smo, da s tem, kar imamo, nekaj ustvarimo. Onkraj besed in dejanj dajemo širnemo vesolju mikro pečat, ki je le naš. Kakršen koli že je. 

Da bi se povezali s tem primarnim delom sebe, si moramo podariti glas. Slišati šepet našega srca in mu zgraditi most do zunanjega sveta. Da smo slišani. In ugledati tako svojo temo in svojo svetlobo, kot se vsaj včasih pomuditi na tistem mestu med obema svetovoma nasprotij, kjer se rodi čista ljubezen. Da smo zares videni.

In kakor vidimo, je to trd oreh. Kolikim med nami to zares uspeva? In če nam ne uspeva, koliko težje je zato našim potomcem? In ravno zaradi tega je bilo težko našim prednikom in nam, ki smo sedaj most med obema svetovoma. Kaj počnemo zato, da bi nas slišali in videli? Kaj mislimo, da moramo narediti za to? Kakšna čustva se rojevajo iz te potrebe?

Način izpolnjevanja te potrebe se rodi v ranem otroštvu. Boleči del je povezan s situacijami, v katerih so bili naši skrbniki prezaposleni s sabo in življenjem, da bi nas začutili. Prav mogoče je, da so nosili preveč ran iz lastnega otroštva, da bi nas lahko objeli v tistem prostoru nas, ki je v otroškem svetu še čist, nedolžen, iskren in nedotaknjen. In tako je v nas nastala luknja. Bolečina. Rana. Neizpolnjena potreba po ljubezni in priznavanju. Morda smo jo zapolnili z jezo, morda z žalostjo, uporništvom, ali pa smo zgradili zid, da bi se zavarovali. A dobra novica je, da od sebe ne moremo zares pobegniti, ne glede na to, kako se trudimo. Naše rane nas vselej vabijo, da jih pozdravimo s svojo pozornostjo. Posedimo z njimi v tihem priznavanju, jim prisluhnemo in jim damo glas. Jih začutimo in jim damo mesto. Jih opazimo in se naučimo videti globlje od njih. Šele takrat smo lahko bolj celostni, mirni, počutimo se varno in začnemo razvijati temelje ljubezni do sebe <3

Vir naslovne fotografije: tinybuddha.com.