Mediji močno vplivajo na našo samopodobo

Ženske imajo v povprečju 13 negativnih misli o svojem telesu dnevno! 97 % žensk je priznalo, da vsaj enkrat dnevno občuti sovraštvo do svojega telesa!

Pa poglejmo ozadje ... Telo je fasciniralo in pritegnilo mislece od starodavnih Grkov in Rimljanov, prek židovsko – krščanske misli, od renesanse do sedanjosti. Definirali so ga na različne načine: biološka entiteta, sistem simbolov, metafora, estetski objekt, politični objekt, ekonomski in seksualni objekt (Kuhar 2004).

Skozi čas so se pogledi na idealnost telesa spreminjali. V sodobnih zahodnih družbah predstavlja ideal vitkost, ki je za večino ljudi težko ali celo nedosegljiv. »Zajetno telo v zahodnih družbah ni zaželjeno, zelo pogosto in cenjeno pa je med višjimi razredi v razvijajočih se deželah tako pri moških kot pri ženskah in otrocih« (Kuhar 2004: 44). A le 1 % svetovne populacije žensk ima predispozicije za dosego tega lepotnega ideala.

Škodljivo ni zgolj postavljanje telesa nenaravnih mer za vzor in pojem lepote, ampak stremenje celotne družbe samo k temu idealu in zanemarjanje drugih človekovih kvalitet in razlik, ki nas delajo posebne in edinstvene pri čemer igrajo zelo pomembno vlogo mediji. Nenehno nas prepričujejo, da lahko svoje telo modeliramo in dizajniramo po lastni volji in ga vpenjamo v svojo identiteto, kar naj bi nam dajalo občutek ustvarjanja in obvladovanja lastnega sebstva (Kuhar 2004). Obljuba, da lahko vse narediš sam, je posebej privlačna za ženske, katerim se je skozi stoletja patriarhalne družbe zatrjevalo, da nič ne morejo narediti same (Wolf, 1991: 29).

Ukvarjanje s telesom se prikazuje kakor igra, zabava, užitek, kar je paradoksno, saj obremenjenost s telesom najpogosteje sproža občutek telesne neustreznosti, negotovost in nezadovoljstvo, kar lahko vodi do ogrožanja tako psihičnega kot fizičnega zdravja (anoreksija, bulimija).

Seveda pa količina vpliva medijev ni enaka na posameznike vseh starosti in vseh družbenih skupin ter izobrazbe, ampak je odvisna tudi od številnih drugih dejavnikov kot so dostop do medijskih vsebin in okolja, v katerem živijo, ter stopnja posameznikovega ponotranjenja medijskih idealov in njigovo dojemanje vsebin (Nadoh, Dolničar 2004).

Žensko telo skozi čas

Še pred 100 leti je bila idealna ženska obilnejša in zajetnejša. Tudi vpogled v starejšo zgodovino ponuja podobno ideologijo: suho telo je grdo, predstavlja revščino, bolezen, živčno izčrpanost. Moderne so bile bohotne ženske, polna oprsja, okrogel trebuh in zaobljeni boki.

Vir: www.ancient-origins.net.
Kipci Venere, ki je predstavljala plodnost. Vir: www.ancient-origins.net.

Na višku popularnosti zajetne postave v 80. letih 19. stoletja so se mlade ženske obremenjevale s problemom, da so presuhe. Jedle so kolikor so le spravile vase in bile vesele, če so se zredile. Ta ideal ženske postave se je začel spreminjati v prvi polovici 20. stoletja, ko sta vzor ženske lepote začela krojiti ameriška industrija in Hollywood. Množični mediji, predvsem tiskani mediji s slikami in prodajni katalogi, so omogočili, da so se poenoteni standardi lepote in mode razširili iz ZDA tudi drugod po svetu.

Po prvi svetovni vojni je idealno žensko predstavljalo čilo, nedoraslo dekle s ploskim oprsjem (ženske so svoje prsi povezovale s trakom), ki je od predhodnega ideala ohranilo samo vitke, neporaščene noge. Takšen izgled je za veliko večino ženskih teles nerealen, zato so se v tem obdobju prvič pojavile motnje hranjenja kot pripomoček za doseganje nezdravih predstav o ženski lepoti.

Twiggy, s kotero so se začeli postavljati standardi pretirane suhosti. Vir: www.dailymail.co.uk.

V poznih devetdesetih je prišlo do strmega vzpona tako imenovane »heroinske elegance«, ki jo predstavljajo ekstremno suhe manekenke z videzom stereotipnih uporabnikov heroina: črni make-up za oči, modre ustnice, lasje brez leska. Še dandanes vrhunske manakenke dajejo vtis podhranjenosti.

Ali se bomo zbudili?

Medijsko vplivanje na samopodobo temelji na stereotipizaciji in prodajanju prepričanja, da so po »medijskih merilih lepi« ljudje bolj uspešni, zadovoljni, ljubljeni in zaželeni. Iz naslovnic revij in oglasov nas gledajo idealno oblikovani, kirurško popravljeni, profesionalno fotografirani in računalniško obdelani moški in ženske, ki v vseh pogledih odražajo nedosegljiv ideal. Povprečna oseba, ki je nezadovoljna s sabo in ima slabo samopodobo, skozi svoje vzorce in komplekse zlahka dopusti, da ji predstavo o idealih in lastni nepopolnosti oblikujejo mediji, kolektivna zavest in pridobitniško naravnana družba. V želji, da bi dosegli ideal lepote in s tem preoblikovali moteča podzavestna prepričanja, smo pripravljeni nasilno posegati v svoje telo skozi diete, stradanje, pretirane napore, odrekanje, kirurške posege in s tem poglabljati agresijo do sebe v fizičnem, čustvenem in mentalnem pomenu za doseganje navideznega nadzora nad samimi sabo.

Koliko kilogramov bi morali še izgubiti, da bi se sprejeli takšni, kakršni smo? Koliko gub ali mozoljev manj bi morali imeti, da bi se pogledali v ogledalo z nasmeškom na obrazu? Kako temna mora biti naša polt poleti, da bomo lahko oblekli kratke hlače? Koliko celulita moramo izgubiti, da bomo svobodno izražali svojo ženskost? Koliko mišic, da bomo samozavestno pristopili do ženske, ki nam je všeč?

Vir: www.thankyourbody.com.

Vse to je le še ena iluzija. Iluzija, ki nas prepričuje, da bomo s približevanjem idealom, ki nam jih vsiljujejo mediji, dosegli notranji mir, harmonijo in zadovoljstvo. Da se bomo z odmikom od sebe in tega, kar v resnici smo, lahko povezali z manjkajočim delom sebe, se vzljubili in sprejeli.

Zbudimo se! Recimo si dovolj in dopustimo, da naš vzor postane naša unikatnost. Namesto preštevanja kalorij ali iskanja nepravilnosti svoje misli raje usmerimo k temu, da si dovolimo biti in izražati to, kar v resnici smo. Po medijskih merilih lep videz ni in ne more biti privlačen, če je le lupina, ki je izgubila svoj notranji biser. Začutimo popolnost in neponovljivost svojega celotnega bitja, ter ljubezen in spoštovanje do svojega telesa, ki nam nemo služi vsak dan, ne glede na to, kakšno hrano vnašamo vanj, s kakšnimi misli in občutki ga polnimo, kam ga usmerjamo, kako ga uporabljamo. Bodimo hvaležni za to, kar imamo in si drznimo videti najvišji ideal v tem, da smo točno to, kar smo. Nič več in nič manj. Le tako lahko zasijemo v vsej SVOJI lepoti!

LITERATURA

1. Dolničar, Vesna in Nadoh, Jana (2004). Medijske navade med slovenskimi mladostniki. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
2. Kuhar, Metka (2004).V imenu lepote. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
3. Wolf, Naomi (1992). The beauty myth: How images of beauty are used against women. New York: Anchor books.